🎄✨
Zelenogrivove božične zgodbe

Miklavžev prihod

Po vasi je bilo živahno. Otroci so čistili čevlje, babice so pekle medenjake, mamice so pripravljale večerjo. Vsi so se pripravljali na Miklavžev prihod.

"Nocoj pride!" je vzklikal Jakob z vznemirjenjem. "Moram še bolj očistiti čevlje!"

Ana je pomagala babici postaviti svečo na okno. "Da bo Miklavž videl pot," je razložila babica.

Toda majhen Tine, Jakobov bratec, je bil preveč vznemirjen, da bi ostal doma. "Grem ven samo za trenutek!" je zavpil in stekel iz hiše, preden ga je mama lahko ustavila.

"Tine! Vrni se!" je klicala mama za njim. "Kmalu bo tema!"

Toda Tine je že izginil za vogalom.

Tekel je po vasi, iskal je Zelenogriva. Želel je še enkrat videti čarobnega konja, predenj pride Miklavž. "Morda mi bo Zelenogriv povedal kakšno skrivnost o Miklavžu!" je razmišljal.

Ko je pritekel do kapelice na robu vasi, je nenadoma začutil mraz. Nenavaden mraz, ki mu je segal do kosti.

Naenkrat je zagledal tri črne pojave. Na prvi pogled so bile videti kot... parklji? Toda nekaj je bilo narobe. Njihovi rogovi so bili poledeneli. Njihove oči so bile prazne kot led.

"Majhen deček," je rekel eden od njih. "Sam zunaj? Na Miklavžev večer?"

Tine je hotel zbežati, toda bilo je prepozno. V trenutku je bil ujet v kletki iz ledu!

"Pomagajte!" je zavpil. "Mama! Jakob! Pomagajte!"

Jakob je nenadoma obstal. "Slišiš?" Ana je prisluhnila. "Kaj?"

"Tine. Kliče." Jakob je postal bled. "Kje je Tine?"

Mama je pritekla iz hiše, v obrazu bela kot stena. "Tine je zbežal ven! Že pred pol ure! Mislila sem, da je z vami!"

"Hitro!" je zavpil Jakob in stekel proti vratom.

Ana, Jakob, Zelenogriv in Zlatotikva so stekli skozi vas. Krokarca je letela nad njimi: "Kra-kra! Pri kapeli! Vidim ga!"

Ko so prispeli, so našli grozljiv prizor. Tine je bil ujet v kletki iz čistega ledu. Okrog njega so plesali trije parklji z belimi zamržjenimi rogovi in zlobnimi nasmehi.

"Poglejte, koga imamo tukaj!" je rekel največji parkelj s hripavim glasom. "Fantič, ki se je igral zunaj, namesto da bi se pripravljal na Miklavža! Zdaj bo ostal tukaj, dokler ne pride... če pride!"

"MIKLAVŽ PRIDE NOCOJ!" je zagrmela Ana. "In ti nisi pravi parkelj! Pravi parklji so pomočniki svetega Miklavža, ne hudobneži!"

"To niso parklji," je zavpil Svetlogled, ki je pritekel za njimi. "To so preoblečene ledene vile hudobne Ledinke! Ona jih je poslala, da ujamejo otroke in tako ukradejo svetlobo veselja!"

Zelenogriv je mogočno zarezgetal in s kopiti udaril ob tla. Iz njegove grive so poletele zelene iskrice, ki so zadele ledeno kletko. Led se je začel topiti!

Toda "parklji" so se zasmejali. "Prepozno! Ledinka je že ukradla svetlobo druge adventne sveče! In nocoj, ko bi moral priti Miklavž, bo ukradla še tretjo! Miklavž sploh ne bo mogel priti v vas brez svetlobe!"

Led se je topil dovolj hitro, da je Jakob lahko pograbill Tineta iz kletke.

"Tine! Si v redu?" Tine  je tresel od mraza in strahu. "Oni... oni so rekli... da Miklavž ne bo prišel..."

"Bo prišel!" je rekla Ana odločno. "Toda moramo mu pomagati!"

Jakob je objel brata. "Tine, kaj se je zgodilo? 

"Preden so me ujeli, sem jih videl... leteli so proti zvoniku. Tam nekaj skrivajo!"

Ana se je spomnila. "Zvonovi! Seveda! Nocoj je Miklavžev večer – zvonovi morajo oznanjati njegov prihod! Če so jih utišali..."

"Drugi zaklad so zvoki!" je vzkliknil Svetlogled. "Zvoki veselja in pričakovanja!"

Zlatotikva je pogledala proti zahajajočemu soncu. "Hiteti moramo. Ko nastopi noč, pride Miklavž. Če zvonovi ne bodo oznanjali njegove poti, se bo izgubil."

"In če se izgubi," je dodal Zelenogriv žalostno, "bo jutri po vsej Prlekiji jok otrok brez daril. Toda še huje – Ledinka bo dobila moč iz izgubljene vere. Ko otroci nehajo verovati v dobro, tema postane močnejša."

Ana se je spomnila. "Zvonovi! Seveda! Nocoj je Miklavžev večer – zvonovi morajo oznanjati njegov prihod! Če so jih utišali..."

"Drugi zaklad so zvoki!" je vzkliknil Svetlogled. "Zvoki veselja in pričakovanja!"

Pogledali so proti zvoniku kapele, ki se je dvigal nad vasjo. Videle so se sence, ki so plesale okoli njega.

"Upajmo, da Ledinki ne uspe pokvarti Miklavževega prihoda!" reče odločno Ana.

✨

Borba z Ledinko pri vaški kapeli

Ko bi morali zvonovi ob zori oznanjati Miklavžev dan in zbuditi vas, je bilo tiho. Grozljivo tiho.

Po vaseh so ljudje še vedno spali, saj jih zvonovi niso zbudili, kot je bil običaj. Otroci bi se morali zbuditi ob prvem zvoku zvonov in stečti preverit svoje očiščene čevlje, ki so jih pred spanjem postavili pred vrata. Toda brez zvonov je bila vas potopljena v nenavadno dolg jutro.

Ana se je zbudila prva. Nekaj ji je bilo čudno. Preveč tiho. Preveč temno za ta čas.

Stekla je do čevljev pred vrati – bili so prazni.

"Jakob!" je zavpila in stekla k bratu. "Zvonovi niso zvonili! Miklavž ni prišel!"

Po vasi so se začeli prebujati tudi drugi otroci. Eden za drugim so odkrivali isto – prazni čevlji, nobenih daril, nobenih oreščkov, nobenih pomaranč.

Manjši otroci so začeli jokati. "Zakaj Miklavž ni prišel? Ali smo bili poredni?"

Mame in očetje so bili zmedeni. "Zvonovi bi nas morali zbuditi ob zori," je rekel Ananin oče. "Vedno nas zbudijo. Toda danes... nič."

Ana in Jakob sta vedela. Stekla sta proti kapelici, kjer sta ju že čakala Zelenogriv in Svetlogled.

"Kako pridemo na zvonik," je rekla Ana odločno. "Morda lahko še vedno kaj naredimo."

Skupaj so se po lojtri povzpeli do zvonika, kjer so našli grozljiv prizor. Zvon je bili oviti v čuden vijoličen trak, ki je dušil vsak zvok. Na vrhu zvona je sedela Ledinka –čarovnica z dolgimi srebrnimi lasmi in očmi kot zimska luna.

"Ah, obiskovalci!" se je zasmejala. "Prepozno ste prišli. Miklavž je poskušal nocoj priti, toda brez zvonov, ki bi mu pokazali pot, se je izgubil v megli. Zdaj imam svetlobo dveh adventnih sveč in svetlobo Miklavževega veselja, ki jo je izgubil, kerni našel  otrok!"

"Kakšen čar?" je vprašal Svetlogled, čeprav je že slutil odgovor.

"Nočem več biti v Temogledovi senci," je srknila Ledinka. "Ko bom zbrala vso zimsko svetlobo, bom lahko ustvarila svojo deželo – Deželo večne zime! Tam bom jaz kraljica, okrog in okrog pa bosta samo led in tema!"

"Nikoli!" je zavpil Jakob in zagrabil za vrv zvona.

Toda vrv je bila zamrznjena. Karkoli so poskušali, zvon ni hotel zazvoniti.

Zelenogriv je zahrzal. "Ledinka, ti ne razumeš. Svetloba ne more biti ukradena. Svetloba prihaja iz src ljudi, iz njihove ljubezni in veselja. Tudi če ukradeš vse sveče, ne moreš ukrasti vere."

V tem trenutku so se od spodaj zaslišali glasovi. Otroci so se začeli zbirati pred kapelico – čeprav niso dobili daril, so prišli. Vedeli so, da nekaj ni v redu in hoteli so pomagati.

"Sveti Miklavž, pomagaj mi,
da bom postal dober kot ti,
Sveti Miklavž, pomagaj mi,
da bom postal dober kot ti." so začeli peti.

Njihovo petje je bilo drugačno – ne veselo, ampak polno upanja. Peli so za Miklavža, ki se je izgubil. Peli so, ker so verjeli, tudi brez daril. In to je bilo močnejše kot katerakoli čarovnija. Vijoličen trak okrog zvonikov se je pričel trgati. Prva nitka se je pretrgala. Potem druga.

"Ne!" je zavpila Ledinka in zamahala s čarovniško palico – Temnogledovo staro palico. "Tiho bodite!"

Ampak petje je postajalo vse glasnejše. Pridružili so se jim odrasli, babice in dedki, celo Svetlogled je začel peti z močnim glasom.

Ana je pogledala Jakoba in oba sta razumela. Stekla sta k zamrznjeni vrvi in skupaj povlekla z vso močjo. Tokrat niso vlekli samo z rokami – vlekli so s srcem.

BONG!

Zvon je zazvonil! Zvok je bil tako čist, tako močan, da je vijolični trak razletel v oblačke srebrnega prahu.

BONG! BONG! 

Ledinka se je opotekala nazaj, roke je držala pred ušesi. "Ne... preveč glasno... preveč veselja..."

Zvon je bili preveč blizu – bil je blagoslovljeni, posvečeni zvok, proti kateremu njena tema ni imela moči.

"To še ni konec!" je zavpila in izginila v oblaku dima, zapuščajoč za seboj samo ledeni veter.

Naenkrat je pred kapelico stal sveti Miklavž osebno – visok in dostojanstven, z belo brado in škofovsko palico, oblečen v rdeče škofovsko oblačilo. Ob njegovi strani sta stala dva prava parklja – ne zlobna, ampak prijazna, ki sta nosila velike košare z darili.

"Hvala, otroci," je rekel Miklavž z globokim, toplim glasom, v njegovem glasu pa se je slišala ganjenost. "Nisem slišal zvona, sem se izgubil v megli. Taval sem celo noč, ne da bi našel pot. Toda vaša pesem me je pripeljala do vas."

Zlatotikva mu je povedala vso zgodbo – o ukradeni svetlobi, štirih zimskih zakladih in Ledinkinih načrtih.

Miklavž je pokimal. "Našli ste vejice in zvok. Še dva zaklada manjkata." Pogledal je proti vzhodu, kjer je sonce počasi vzhajalo. "Naslednji namig je... Lucija. Na njen dan boste našli tretji zaklad."

"Toda to je šele čez teden dni!" je rekel Jakob.

"Natanko," je rekel Miklavž skrivnostno. Nasmehnil se je in skupaj s parkljema začel deliti darila otrokom. "Medtem praznujmo!"

Miklavž je vsakemu dal darilo – oreščke, pomaranče, čokoladne Miklavže, medenjake.

Tisti Miklavžev dan je bil najlepši v zgodovini vasi. Čeprav se je začel z razočaranjem, se je končal z največjo lekcijo – da vera ne potrebuje dokaza, potrebuje samo dobro srce.

Zvonovi so zvonili, Miklavž je delil darila, otroci so bili srečni. In Ana ter Jakob sta vedela – našla sta že dva zaklada. Še dva manjkata.

✨

Skrivnostne Lucije

Veselo praznovanje Miklavževega dne se je nadaljevalo tudi naslednji dan. Po vasi so si otroci delili darila, ki so jih prejeli – oreščke, pomaranče, čokoladne Miklavže, medenjake.

Toda Ana in Jakob nista mogla pozabiti na nalogo.

"Našla sva že dva zaklada," je rekla Ana tistega jutra, medtem ko sta sedela pri babici Minki in jedla sveže pečene palačinke. "Barbarine vejice in zvonovi. Še dva manjkata."

"In Miklavž je rekel," je dodal Jakob, "da je naslednji zaklad povezan z Lucijo. Toda to je šele 13. decembra. Še šest dni."

"Šest dni," je Ana premišljala. "Zakaj ravno šest dni? Kaj se dogaja v teh dneh?"

Babica Micka jih je poslušala z nasmeškom. "Veste, otroci, šest dni ni dolgo. Ampak ni tudi kratko. To je točno dovolj časa, da se..."

"Da se kaj?" sta vprašala oba hkrati.

"Da se pripravite," je rekla babica skrivnostno.

Tisti večer so se Ana, Jakob, Zelenogriv, Zlatotikva in Svetlogled zbrali v starem skednju. Zunaj je rahlo snežilo.

"Lucija," je rekel Zelenogriv zamišljeno. "Sveta Lucija. 13. december. Kaj veste o tem dnevu?"

Ana je zmajala z glavo. "Ne veliko. Samo da je povezana s svetlobo."

"Točno," je rekel Svetlogled in odprl staro knjigo prleških običajev. "Lucija pomeni 'svetloba'. Njen dan je bil nekoč najkrajši dan v letu – najtemnejši dan. Toda ona prinaša svetlobo v to temo."

"In v Prlekiji," je dodala Zlatotikva, "ima Lucijin dan posebno mesto. Ni kot Miklavž. Je... drugačna."

"Drugačna kako?" je vprašal Jakob.

"Lucija ne prinaša daril," je razložil Svetlogled. "Ona prinaša preizkušnjo."

"Preizkušnjo?" je Ana začutila mrzlega mraza po hrbtu.

"Da," je rekel Zelenogriv resno. "Tretji zaklad ne bo podarjen. Treba ga bo... zaslužiti."

Krokarca je zakrakala z strehe: "Kra-kra! In Ledinka to ve! Že pripravlja!"

"Kaj pripravlja?" je vprašal Jakob.

"Ne vem točno," je rekla Krokarca. "Toda videla sem jo. Ustvarja nekaj... lažnih. Lažne Licije." Licija pravijo Luciji v Prlekiji.

"Lažne Licije?" je zašepetala Ana.

Svetlogled je pogledal v knjigo. "V Prlekiji je bil nekoč običaj... Na predvečer Licijinega so hodile po hišah Licije. Preverjale so otroke."

"Preverjale?" je vprašal Jakob.

"Ali so čisti. Urejeni. Pridni," je razložil Svetlogled. "Tiste, ki so bili čisti in urejeni in so molili, so obdarile z orehi. Tiste, ki niso bili... so prestrašile."

"In zdaj," je dodal Zelenogriv, "bo Ledinka poslala LAŽNE Licije. Ne bodo preverjale – bodo krale. Krale svetlobo iz src otrok."

Ana je pogledala proti oknu, kjer so Barbarine vejice tiho žarele v temi. "Kaj moramo narediti?"

"Pripraviti se," je rekel Svetlogled. "V naslednjih dneh moramo pripraviti vse otroke v vasi. Naučiti jih morajo, kako razlikovati prave Licije od lažnih."

"Kako pa to?" je vprašal Jakob.

"To bomo izvedeli," je rekla Zlatotikva, "dan za dnem. Vsak dan se bomo učili nekaj novega. Nekaj, kar bo otroke pripravilo na preizkušnjo."

Zelenogriv je vstal. "Jutri začnemo. Toda nocoj... nocoj počivajmo. Bila je dolga pot od Barbarnih vejic do Miklavža. In še daljša pot nas čaka do Lucije."

Ana je pogledala ven skozi okno. V daljavi, na ledenem griču, se je videla senca. Velika, temna senca.

"Ledinka nas opazuje," je šepnila.

"Seveda," je rekel Zelenogriv. "Tudi ona se pripravlja. Bitka bo velika. Toda mi smo močnejši. Kajti mi imamo nekaj, česar ona nima."

"Kaj?" sta vprašala otroka.

Zelenogriv je pogledal na Barbarine vejice, ki so žarele na oknu. "Upanje. Upanje, ki raste. Upanje, ki cveti. Tudi v najtemnejši zimi."

Tisto noč je Ana težko zaspala. Razmišljala je o Luciji, o lažnih Licijah, o preizkušnji, ki jo čaka.