🎄✨
Zelenogrivove božične zgodbe

1. del - Začetek pustolovščine

Adventna skrivnost

V čarobni Prlekiji, kjer med polji in vinogradi šepeta zimski veter, se je v prazničnem decembra dogajalo nekaj nenavadnega. Zelenogriv, mogočni konj z grivo barv zelenih smrek, je to noč slabo spal. Njegove velike modre oči so opazovale nebo, kjer so zvezde svetile drugače kot ponavadi – kot da bi bile zaskrbljene.

"Kaj te muči, prijatelj?" je vprašala Zlatotikva, ki je mirno počivala zraven Zelenogriva.

"Prišel se je adventni čas," je zašepetal Zelenogriv, "toda nekaj je narobe. Čutiš? Zimska, svetloba slabi. Če ne najdemo vzroka, bo Prlekija kmalu ostala v temi."

Po vaseh so družine prižigale prvo adventno svečo, toda tudi njihov plamen je bil čuden – bled in trepetajoč, kot da bi se nečesa bal.

Ana in Jakob sta ravno pomagala babici Minki postaviti adventni venček na mizo, ko so opazili, da sveča skorajda ne daje svetlobe.

"To ni prav," je rekla Ana zaskrbljenostjo. "Moja mama pravi, da mora prva adventna sveča sijati najsvetlejše, saj odpira pot do božiča."

"Poglej!" je zavpil Jakob in pokazal skozi okno. "Pri Zelenogrivu se nekaj dogaja!"

Konj je stopal po snegu proti njihovi hiši, njegova zelena griva je žarela v mraku kot edina prava svetloba daleč naokoli. Za njim je lebdela Zlatotikva, ki je puščala za seboj sled zlatih iskric.

"Otroka," je rekel Zelenogriv z resnim glasom, "potrebujem vajino pomoč. Nekdo v Prlekije krade svetlobo. Če tega nepridiprava ne najdemo pred božičem, bo naša dežela kmalu ostala v temi. Ali mi boste pomagali?"

Ana in Jakob sta se spogledala. Vedela sta, da ju čaka nova pustolovščina.

 ✨

Sled v snegu

Naslednje jutro je Ana kot prva na snegu pred hišo opazila nenavadne sledi – ne živalske, ne človeške, ampak vijolične sledi, ki so se svetile v jutranji meglici.

"Jakob! Zelenogriv! Hitro!" je zavpila.

Vsi so se zbrali okrog skrivnostnih sledi. Zlatotikva se je sledem zelo približala in takoj poskočila nazaj. "Te sledi in ta vonj ... vonj poznam. To je Temnogled! Mislila sem, da se je spremenil v Svetlogleda?"

Zelenogriv zamišljeno postrga s srebrnim kopitom po tleh. "Spremenil se je, res. Ampak kaj pa, če nekdo drug uporablja njegovo staro čarovniško palico? Se spomniš, kako je padla v polje buč in izginila?"

"Moramo slediti tem sledem," je odločno rekla Ana. "Kam le vodijo?"

Sledi so vodile proti potoku, kjer raste debela vrba, katero domačini imenujejo „Pintovec“. Jakob je vedel za to mesto – tu je njegova babica vedno nabirala veje za pletenje košar.

Med potjo jih je nekdo nepričakovano dohitel. Svetlogled, nekdanji Temnogled, je tekel po poti z vznemirjenim obrazom. Njegov mavričen predpasnik je bil poln snega.

"Počakajte!" je zaklical. "Tudi jaz sledim tem sledem! Nekdo je ukradel mojo staro palico iz skrivališča, kjer sem jo zaklenil. In ni samo to – ukradel je tudi moje stare čarovniške knjige!"

"Kdo bi to storil?" je vprašal Jakob.

"Bojim se," je rekel Svetlogled, "da je moja nekdanja vajenka Ledinka odkrila, kje hranim stvari iz svoje temne preteklosti. Vedno je bila ljubosumna na mojo moč. Če je našla palico in knjige, lahko naredi veliko škode!"

Krokarca je zakrakala z bližnjega drevesa: "Kra-kra! Videla sem jo! Včeraj zvečer je letela proti severu, v rokah je držala svetlečo stekleničko!"

"Svetlečo stekleničko?" je zašepetala Zlatotikva. "Ali je... ukradla svetlobo?"

Zelenogriv je pogledal proti nebu, kjer so oblaki postajali temnejši. "Pohiteti moramo. Čas teče."

✨

Uganka pri vrbi „Pintovec“

Pri mogočni vrbi „Pintovec“, kjer se veje upogibajo pod težo snega, jih je čakalo presenečenje. Na najnižji veji je visela majhna steklenička, v kateri je utripala zlata svetloba.

"Poglej!" je zavpila Ana in previdno vzela stekleničko. V njej je plesala svetloba, ki je žarela kot majhno sonce.

"To je del ukradene svetlobe!" je vzkliknil Zelenogriv. "Ledinka jo shranjuje v stekleničke, ampak zakaj je to pustila tukaj?"

Svetlogled je pregledal stekleničko. "To je zanjo premalo. Zbira svetlobo za neki veliki čarovniški ritual. Potrebuje svetlobo vseh štirih adventnih sveč, božične zvezde in polnočne maše. Samo... tole ji je ušlo."

Jakob je opazil še nekaj.V deblu vrbe je bil vklesan napis v prleščini: "Če čete meti svetlobo nazaj, poiščite štiri zimske zaklode. Prvi: šibe, kere do cvele za božič."

"Štiri zimske zaklade?" je premišljevala Ana. "To je uganka!"

"Vejice, ki bodo cvetele za božič..." je ponavljal Svetlogled. "Počakajte! Jutri je 4. december – god svete Barbare!"

"Barbarine vejice!" je vzkliknila Zlatotikva. "To je stari prleški običaj! Na god svete Barbare ljudje odrežejo vejice jablane ali češenje in jih postavijo v vodo. Če do božiča ozelenijo ali cvetijo, je to dober znak!"

Ana je pogledala naokrog. "Torej moramo najti posebne Barbarine vejice? Ampak katerih dreves?"

Zelenogriv je pogledal proti vzhodu, kjer se je med meglo videl oris starega, zapuščenega sadovnjaka. "Tam," je rekel. "Stari sadovnjak. Pravijo, da tam rastejo najstarejše češnje v Prlekiji. Če kje, so tam čarobne Barbarine vejice."

Vendar snežni zameti so postajali vse globlji in pot ni bila lahka. Sonce je začelo zahajati in postajalo je hladneje.

"Do tja moramo priti pred temo," je rekel Svetlogled resno. "V temi Ledinka postane močnejša."

 ✨

God svete Barbare

Stari sadovnjak je bil čaroben in hkrati malce strašljiv. Gola drevesa so se zibala v vetru kot dolgočasni varuhi pozabljenih časov. Med njimi je ležal globok sneg, nedotaknjen, kot da tja že leta nihče ni stopil.

"Tukaj mora biti," je šepetala Ana, ko so previdno stopali med starimi češnjami.

Nenadoma je iz snega skočilo nekaj belega in kosmatega. Vsi so se ustrašeno umaknili, preden so spoznali – zajec! Velik, bel zajec z nenavadno modrimi očmi.

"St-stojte!" je rekel zajec s trepetajočim glasom. "Jaz sem Belček, varuh tega sadovnjaka. Zakaj ste prišli?"

Zelenogriv je stopil naprej. "Iščemo Barbarine vejice. Potrebujemo jih, da rešimo zimsko svetlobo Prlekije."

Zajčeve oči so se razveselile. "Oh! Torej niste prišli s slabim namenom? Ampak pomagat? Potem vam bom pokazal!"

Poskočil je do najstarejše češnje na vrhu griča. Drevo je bilo mogočno, z debelim deblom, polnim razpok. Njegove veje so bile gole, toda okoli njega je bil sneg mehkejši, toplejši.

"To drevo," je rekel Belček svečano, "je najstarejše in ima čarobno moč.“

Svetlogled je pristopil bližje. "Če odrežemo vejice s pravim namenom, bodo na božični večer cvetele – natanko pravočasno!"

Ana je položila roko na deblo. Bilo je toplo! Sredi zime, sredi snega – deblo je bilo toplo kot živa koža.

"Drevo še vedno živi," je šepnila. "Čuti se... kot da čaka."

Svetlogled je previdno odrezal tri vejice – vsaka dolga kot otrokova roka, vsaka z več brsti. "Ena za Ano, ena za Jakoba, ena za vse otroke Prlekije," je rekel slovesno.

Ko je odrezal tretjo vejico, se je zgodilo čudo. Vejice so v njegovih rokah zažarele z nežno rožnato svetlobo.

"Prvi zaklad najden!" je zapela Zlatotikva. "Še trije manjkajo!"

Pot nazaj v vas je bila vesela. Ana je nosila vejice, ki so žarele v njenih rokah. Jakob je tekel pred njo in metal kepe snega.

"Uspelo nam je!" je vzklikal. "Prvi zaklad!"

Ko so prispeli v vas, se je že mračilo. Babica Minka jih je čakala z lipovim čajem.

"Pokažite vejice," je rekla vznemirjeno.

Ana jih je previdno postavila v posodo z vodo na okno. "Do božiča bodo zacvetele," je rekla. "To je dober znak."
"In prvi zaklad," je dodal Jakob ponosno.

Tisti večer so vejice stale na oknu in svetile v temi kot majhne svetilke. Vsi vaščani so prihajali mimo Anine hiše, da bi jih videli.

"Čudež," so šepetali. "Čudež barbarinih vejic."

Toda vsi niso bili veseli. V daljavi, na ledenem griču, je Ledinka z jezo opazovala svetleče vejice.

"Prvi zaklad so našli," je srknila. "Toda jutri je Miklavžev večer. In takrat bom udarila še močneje!"

Poklicala je svoje Ledene vile. "Jutri zvečer, ko bo vas praznovala in se pripravljala na Miklavža, greste v vas. In ujamete mi enega otroka. Najmlajšega. Najbolj ranljivega."