🎄✨
Zelenogrivove božične zgodbe

Skrivnostne Lucije

Veselo praznovanje Miklavževega dne se je nadaljevalo tudi naslednji dan. Po vasi so si otroci delili darila, ki so jih prejeli – oreščke, pomaranče, čokoladne Miklavže, medenjake. Toda Ana in Jakob nista mogla pozabiti na nalogo.

"Našla sva že dva zaklada," je rekla Ana tistega jutra, medtem ko sta sedela pri babici Minki in jedla sveže pečene palačinke. "Barbarine vejice in zvonovi. Še dva manjkata." "In Miklavž je rekel," je dodal Jakob, "da je naslednji zaklad povezan z Lucijo. Toda to je šele 13. decembra. Še šest dni." "Šest dni," je Ana premišljala. "Zakaj ravno šest dni? Kaj se dogaja v teh dneh?"

Babica Micka jih je poslušala z nasmeškom. "Veste, otroci, šest dni ni dolgo. Ampak ni tudi kratko. To je točno dovolj časa, da se..." "Da se kaj?" sta vprašala oba hkrati. "Da se pripravite," je rekla babica skrivnostno. Potem je postala resnejša. "Vedeti morate... Lucijin dan je bil nekoč v Prlekiji... drugačen."

"Drugačen kako?" je vprašala Ana.

Babica je vzdihnila. "Pred davnimi časi so na Lucijin večer po hišah hodile ženske v belih oblekah. Pravili so jim Licije. Nosile so krožnike s sivimi kamni ali košči sladkorja – rekle pa so, da so to 'svinjske oči'. Otroke so strašile."

"STRAŠILE?" je vzkliknil Jakob.

"Da," je potrdila babica. "Vprašale so: 'Si čist? Si urejen? Si priden? Če otroci niso molili, če niso bili pridni... so jih prestrašile. Grozile so jim, da jim bodo vzele svetlobo iz oči."

Ano je zamrazilo. "To je grozno!"

"Bilo je," je rekla babica. "Takrat so ljudje mislili, da morajo otroke strašiti, da bi bili boljši. Toda to ni bil dober način. Prave Lucije – sveta Lucija – ni nikoli strašila. Ona je prinašala svetlobo, ne strah."

"In zdaj?" je vprašal Jakob.

"Zdaj tega običaja ni več," je rekla babica. "Toda stare zgodbe ostajajo..."

Tisti večer so se Ana, Jakob, Zelenogriv, Zlatotikva in Svetlogled zbrali v starem skednju. Zunaj je rahlo snežilo. Sveče so metale dolge sence po stenah.

"Babica mi je povedala o starem običaju," je začela Ana. "O Licijah, ki so strašile otroke."

Svetlogled je pokimal resno. "Poznam to zgodbo. Bil je to običaj, ki so ga imeli v Prlekiji in širše po Štajerski. Žal, ni bil dober običaj."

"Zakaj ne?" je vprašal Jakob.

"Ker je temeljil na strahu, ne na ljubezni," je razložil Svetlogled. "Sveta Lucija – prava Lucija – je svetica svetlobe. Njen dan, 13. december, je bil nekoč najkrajši dan v letu. Najtemnejši dan. In ona je prinašala upanje, da bo svetloba ponovno prišla."

"Toda ljudje so to pozabili," je dodala Zlatotikva žalostno. "In ustvarili so običaj, ki je bil temen, ne svetel."

Zelenogriv je stopil naprej. "Zdaj imamo problem. Ledinka je slišala za ta stari običaj."

"Kako pa ve za to?" je vprašala Ana.

"Našla je staro knjigo," je razložil Zelenogriv. "Knjigo prleških običajev. In zdaj hoče..."

Prav v tem trenutku je skozi vrata planila Krokarca, vsa vznemirjena. "Kra-kra! Novica! Novica iz Ledinkine palače!"

"Kaj si videla?" je vprašal Svetlogled.

"Ledinka ustvarja ledene Licije! Deset! Vse bele, vse strašljive! Pravi, da bo obnovila stari običaj! Da bo poslala svoje ledene Licije po vasi na Lucijin večer!"

Ana je pograbila Jakobovo roko. "Torej... bo poskušala strašiti otroke?"

"Da," je potrdil Zelenogriv. " Hoče jih prestrašiti dovolj, da izgubijo upanje. Da ugasne svetloba v njihovih srcih."

"Tega ne smemo dovoliti!" je zavpil Jakob.

"In ne bomo," je rekel Svetlogled odločno. "Toda da bi jo preprečili, se moramo dobro pripraviti. Pripraviti moramo dober načrt."

"Kako?" je vprašala Ana.

Svetlogled je razprl star načrt vasi. "Lucija prinaša svetlobo v najtemnejši dan. Torej bomo mi ustvarili svetlobo, ki bo tako močna, da bo odgnala vsak strah."

"Kako pa to naredimo?" je vprašal Jakob.

"Svetli obroč," je rekel Zelenogriv. "Otroci bodo šli okoli vasi – vsak z svojo svečo. Naredili bodo obroč svetlobe."

"In jaz bom ustvaril posebni veter," je nadaljeval Zelenogriv, "ki bo nosil vaše pesmi. Tako močen veter, da ledene Licije ne bodo mogle priti blizu."

"Torej ne bomo potrebovali razlikovati pravih od lažnih," je rekla Ana. "Ker lažne sploh ne bodo prišle v vas?"

"Točno!" je rekel Svetlogled z nasmehom. "Toda da bi to uspelo, se moramo pripraviti. Vsak dan do Lucije se bomo učili nekaj novega."

"Kaj se bomo učili?" je vprašal Jakob.

Zlatotikva je zasijala. "Jutri se boste učili skupaj peti – vsi otroci v vasi. Dan zatem bomo skupaj z Svetlogledom naredili posebne sveče iz čebeljega voska z Zelenogrivovo grivo in kapljicami zelenega zlata Prlekije - bučnega olja. Potem se boste učili, kako stati skupaj, kako držati sveče, kako ostati pogumen kljub nevarnosti."

"Šest dni," je rekel Svetlogled. "Vsak dan ena priprava. Na šesti dan boste pripravljeni."

Ana je pogledala proti oknu, kjer so Barbarine vejice tiho žarele v temi. "Barbarine vejice so nas naučile upanja. Zvonovi so nas naučili skupnosti. Kaj nas bo naučila Lucija?"

Zelenogriv je bil tiho za trenutek. Potem je rekel: "Iskrenosti. Pogum, da si to kar si. Ne popoln – ampak iskren."

"In to," je dodal Svetlogled, "je najtežje od vsega."

V daljavi, na ledenem griču, je Ledinka gledala v vas. Videla je Ano in Jakoba v skednju. Videla je Zelenogriva in Zlatotikvo. "Že vedo," je šepnila Ledinka sama sebi. "Že vedo za moj načrt."

"Zdaj?" je rekla Ledinka svojim ledenim Licjam in se hladno zasmejala. "Zdaj delamo hitreje. Če se oni pripravljajo, se moramo me še boljše pripraviti. Moje ledene Licije boste močnejše, hitrejše, strašnejše!"

Zavihala je svojo palico in pred njo se je pojavilo deset ledenih postav. Visoke, v belih oblekah, z belimi rutami preko obrazov.

"Šle boste po vasi," je ukazala Ledinka. "Strašile boste otroke. Ve boste obnovile stari običaj!" Ledene Licije so prikimale v tišini.

"Toda," je dodala Ledinka z nasmehom, "če otroci mislijo, da me lahko ustavijo s svetlobo sveč in petjem... se motijo. Jaz imam še en as v rokavu. Kmalu bodo videli," je šepnila. "Kmalu."

Krokarca je sedela na drevesu in prisluškovala Ledinkinim načrtom.

Iz skednja je Ana gledala proti ledenemu griču. Vedela je, da jih Ledinka opazuje. "Vidi nas," je šepnila.

"Dobro," je rekel Jakob poleg nje. "Naj vidi. Naj vidi, da se ne bojimo."

"Toda jaz se bojim," je priznala Ana tiho.

Jakob jo je pogledal. "Tudi jaz. Ampak... Barbarine vejice so nas naučile, da lahko upanje raste tudi v najtemnejši zimi. Zvonovi so nas naučili, da smo skupaj močnejši. In zdaj..."

"In zdaj se bomo naučili biti iskreni," je dokončala Ana. "Priznati, da se bojimo. Toda kljub temu držati skupaj."

Zelenogriv je stopil k njima. Njegova zelena griva je nežno žarela. "Strah," je rekel, "ni slabost. Strah je nekaj popolno normalnega. In pogum je, da narediš kljub temu da se bojiš."

Ana se je spomnila na Barbarine vejice na oknu. Majhni brsti polni življenja. "Upanje, ki razcveti," je šepnila. "Tudi v najtemnejši zimi."

"In svetloba," je dodal Jakob, "ki sveti najsvetlejše v najtemačnejši noči."

Svetlogled je stopil v središče skednja. "Otroci," je rekel, "naslednji dnevi ne bodo lahki. Pripravljali se bomo na težko preizkušnjo. Toda verjamem, verjamem, da ste dovolj močni. Verjamem, da boste našli tretji zaklad."

"Kdaj začnemo?" je vprašal Jakob.

"Jutri," je rekel Svetlogled. "Jutri zjutraj pri vaški kapelici. Tam se zberejo vsi otroci, tam se bomo skupaj začeli učiti peti."

"Peti?" je vprašala Ana.

"Da," je rekel Zelenogriv z nasmehom. "Peti. Ker pesem – prava, prleška pesem, ki prihaja iz srca – je močnejša od kateregakoli strahu."

Tisto noč je Ana težko zaspala. Razmišljala je o Luciji, o ledenih Licijah, o preizkušnji, ki jih čaka. Toda, ko je pogledala proti oknu in videla Barbarine vejice, ki so žarele v temi, je začutila mir. Upanje, ki cveti. Zvonovi, ki združujejo. In kmalu – svetloba, ki bo sijala najsvetlejše v najtemačnejši noči. "Pripravljeni bomo," je šepnila sama sebi. "Skupaj bomo pripravljeni."

In z to mislijo je zaspala, medtem ko je zunaj rahlo snežilo in se Barbarine vejice pripravljale na da dan, ko bodo zacvetele.

Priprave na Lucijin dan

Napetost v vasi je bila otipljiva. Jutri zvečer bodo prišle Licije, prave ali lažne, tega nihče ni vedel zagotovo.

"Bojim se za jutrišnji večer. Kaj če ne uspemo? Kaj če Ledinka zmaga?" je priznala Ana

"Ne bo," je rekel Jakob, čeprav ni bil prepričan. "Premagali smo jo pri Miklavžu, premagali jo bomo tudi tokrat."

Popoldne je Zelenogriv sklical vse otroke h kapelici.

"Jutri zvečer," je rekel, "bo preizkušnja. Toda ne bojte se. Pripravljeni ste."

"Toda kaj če nismo?" je vprašal mlajši fant. "Kaj če se preveč bojimo?"

Zelenogriv je stopil naprej. Njegova zelena griva je nežno žarela. "Strah," je rekel, "je normalen. Vsi se bojimo. Kljubtemu smo pogumni. Pogum je delovanje kljub strahu."

"Kako pa bomo vedeli," je vprašala Ana, "ali smo dovolj pogumni?"

Zlatotikva je zasijala. "Pogum ni nekaj, kar imaš ali nimaš. Pogum je izbira. Vsak trenutek, ko izbereš besede namesto molka, ko se odločiš da ostaneš in ne zbežiš, to je pogum."

Svetlogled je vsakemu otroku dal majhen zelen trakec, spleten iz Zelenogrivove zelene grive. "Zavežite si ga okrog zapestja," je rekel. "Ta vas bo povezal z Zelenogrivom. Ko bo najhuje, boste začutili njegovo moč."

Ana si je zavezala trakec. Začutila je zelo nežno toploto. Kot da bi ji nekdo držal roko. Zvečer so se vsi zbrali v starem skednju – Ana, Jakob, Tine, Zelenogriv, Zlatotikva, Svetlogled, Krokarca in vsi vaški otroci.

"Jutri," je rekel Svetlogled, "bo Ledinka poslala svoje Ledene vile, preoblečene v Licije."

"In najpomembneje," je rekel Zelenogriv, " nobene Licije ne morejo vzeti vaše svetlobe. Samo vi lahko to storite, če se predate strahu."

Babica Minka je prinesla vroč čaj in medenjake. "Okrepčajte se," je rekla. "Jutri boste potrebovali moč."

Ko so otroci jedli, je Krokarca priletel skozi odprta vrata, vsa vznemirjena.

"Kra-kra! Videla sem jo! Ledinka! Ustvarja hudoben načrt, še več ledenih Licij! Že deset jih ima!"

"Deset!" je zavpil Tine. "To je preveč, bomo zmogli vse zadržati?"

"Ja," je rekla Ana odločno. "Ni jih preveč. Ker nas je več. In ker nosimo svetlobo v sebi."

Pogledala je okrog sebe – na vse otroke, na Zelenogriva, na Zlatotikvo. "Jutri," je rekla, "ne bomo sami. Jutri bomo skupaj. In skupaj smo močnejši od katerekoli čarovnije."

Otroci so pokimali. Strah je bil še vedno tam, toda tudi nekaj drugega – odločnost.

Tisto noč je Ana ležala v postelji in gledala skozi okno. Na nebu je bila polna luna, ki je osvetljevala snežno pokrajino. V daljavi, na ledenem griču, je videla senco – Ledinko, ki je tkala svojo čarovnijo.

"Jutri," je šepnila Ana, "se vse odloči." In z roko na zelenem traku okrog zapestja – povezana z Zelenogrivom, povezana z vsemi otroki – je počasi zaspala.

Lucijin večer – Svetli obroč in vetrovni koncert

Bil je Lucijin večer – najkrajši dan v letu, ko se prične najhitreje termini. Ana je stala pred vaško kapelico in gledala proti ledenemu griču v daljavi. Tam, med golimi drevesi, je videla sivo-modro svetlobo. Ledinkina palača. "Ali bo naš načrt delovalo?" je tiho vprašala Jakoba, ki je stal poleg nje.

"Mora," je rekel Jakob odločno, čeprav je tudi sam čutil metulje v trebuhu.

Okrog njiju se je zbiralo vse več otrok iz vasi. Vsak je v rokah držal posebno svečo, ki jih skupaj z Svetlogledom naredil iz čistega čebeljega voska, drobnih delčkov Zelenogrivove grive in kapljic čarobnega bučnega olja – Zlatega zlata Prlekije.

"Pozornost, prijatelji!" je zaklical Svetlogled in stopil na majhne stopnice kapelice. Njegov nov, bel plašč je žarel v mraku. "Danes zvečer Ledinka ne bo sama. Poslala bo svoje Ledene vile, preoblečene v stare strašljive Licije."

"Bomo jih premagali?" je vprašal mlajši fant z velikimi očmi.

"Ne bomo jih premagali," je rekel Zelenogriv in stopil naprej. Njegova zelena griva je nežno svetila. "Mi jim bomo preprečili, da sploh pridejo v vas."

"KAKO?" so zavpili otroci.

Zlatotikva je zasijala in se dvignila v zrak. "Z močjo svetlobe, prijateljstva in prleške pesmi!"

Svetlogled je razgrnil velik načrt vasi." Poglejte. Naša vas je kot srce. V sredini je naša kapelica. Vas ima rob, mejo, kjer se za hišami razširjajo polja in travniki."

Pokazal je po robu vasi. "Otroci, vi boste šli po tem robu – vsak nekaj korakov oddaljen od drugega. Naredili boste svetel obroč okoli vasi."

"Kot ogrlica iz lučk!" je vzkliknila Ana.

"Natančno!" je rekel Svetlogled z nasmehom. "Ko boste vsi na svojih mestih, boste prižgali svoje sveče. Potem boste začeli peti prleško pesem. Vsi skupaj, glasno in močno."

"Jaz pa bom," je rekel Zelenogriv, "s svojo grivo ustvaril poseben topel veter. Ta veter bo vaše pesmi nosil po vsej dolini. Kot vetrovni koncert!"

"In jaz," je dodala Zlatotikva, "bom sevala svojo svetlobo, ki se bo odbijala od snega. Celotna vas bo žarela!"

Tine je dvignil roko. "Ampak kaj bo potem, ko bodo prišle ledene Licije?"

Svetlogled je postal resen. "Tedaj boste videli moč svetlobe in veselja. Ledene Licije ne bodo mogle prestopiti svetlega obroča. Topel veter jih bo odnesel nazaj. In vaša pesem..."

"...jih bo spremenila!" je dokončala Ana.

"Natančno," je pokimal Svetlogled. "Ste pripravljeni?"

"PRIPRAVELJENI!" so zavpili vsi otroci.

Otroci so se razporedili po robu vasi. Ana je šla na vzhodno stran vasi, Jakob na zahod, Tine na sever, po poti, ki vodi v gozd. Vsak otrok je imel zeleni trakec okrog zapestja – povezava z Zelenogrivom. In vsak je imel svojo posebno čarobno svečo.

"Ali vidite drug drugega?" je klical Svetlogled, ki je stal pri kapelici v centru vasi z Zelenogrivom in Zlatotikvo.

"VIDIMO!" se je razlegalo iz vseh smeri.

"Potem zdaj prižgite sveče!"

Ana je zadrhtela od razburjenja ko je prižgala svojo svečo. Plamen se je vznemeril in postal zeleno-zlat! Zeleno-zlata svetloba, kot da bi majhni Zelenogriv in Zlatotikva živela v plamenu! In dišalo je – dišalo je po bučnem olju, po prleški zemlji, po domačem!

"Kako lepo!" je slišala od drugod. Vse sveče so gorele z zeleno-zlatim plamenom in dišale po bučnem olju.

In potem se je zgodilo nekaj čarobnega. Plamen iz ene sveče se je razprostrl do plamena sosednje sveče. In potem do naslednje. In naslednje. Kot da bi se sveče z plameni držale za roke. Tako so se plameni sveč povezali, dokler ni nastal popoln svetel obroč okoli celotne vasi!

"Deluje!" je zavpila Ana. "Vidim celoten obroč!"

Pri vaški kapelici je Zlatotikva zasvetila tako močno, da se je njena svetloba odbijala od snega, od hiš, od dreves. Celotna vas je postala kot velika zlata sveča.

"Zdaj pa," je zaklical Svetlogled, "POJTE!"

In otroci so začeli peti:

"Dere sen jaz mali bija, te je lüšno blo, kolca sen po hiš potaka, varva mačkico..."

Pesem se je razlegala po mrzlem večernem zraku. Otroci na eni strani vasi so slišali otroke na drugi strani. Njihovi glasovi so se združevali v eno mogočno pesem.

In potem je Zelenogriv stopil naprej. Zelenogriv je zavihtel svojo zeleno grivo. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Iz njegove grive je švignil topel, nežen veter. Ni bil običajen veter – bil je topel, kot pomladno jutro. Dišal je po svežem senu, po cvetju, po soncu – in po bučnem olju! Kot da bi bučna polja Prlekije zadihala v zimski noči. Ta topel veter je zajel pesem otrok in jo začel nositi – višje, dlje, močneje. In pesem je zaplesala po zraku.

Ana je začutila, kako veter nežno dviga njene lase. Topel je bil! Sredi zime! In dišal je po domačem – po bučnem olju, po prleški zemlji! "Poslušajte!" je zavpila. "Pesem se ponavlja! Kot odmev!"

Res je bilo. Ko so otroci peli drugo kitico, je veter še vedno nosil prvo kitico. Bilo je, kot da pojeta dva zbora – otroški in zbor vetra.

"Tralala, tralala, tralalalalalala tralala, tralala, tralalalala..."

V daljavi se je nekaj premaknilo. Ana je pogledala proti ledenemu griču in srce se ji je ustavilo. Tam, med drevesi, se je premikalo deset belih postav. Visoke, suhe, v dolgih belih oblekah. Ledene Licije!

"TU SO!" je zavpila Ana.

"VIDIM JIH!" je zaklikal Jakob od druge strani.

"Ne prenehajte peti!" je zaklical Svetlogled. "POJTE GLASNEJE!"

Otroci so peli glasneje. Topel veter je postal močnejši. Vonj po bučnem olju se je razširil po vsej dolini. Ledene Licije so se približevale vasi, otrokom. Preko obrazov so imele bele rute. V rokah so držale bele pladenčke z ledenimi kroglami – "svinjske oči" iz stare zgodbe.

"Si čiiiiist?" je Ana od daleč slišala njihove hladne glasove. "Si ureeejen? Si prideeeeen?"
Bližje. Še bližje. Ledene Licije so se približevale vasi. Ana je pogledala svojo svečo. Gori še vedno močno. Zeleno-zlata svetloba je sijala in dišalo je po bučnem olju.

"Pojte, prijatelji!" je spodbujal Svetlogled. "Ne bojte se! Svetli obroč je močan!"

In potem se je zgodilo. Prva ledena Licija je prišla do roba vasi – točno kjer je stala Ana. Ledena Licija je dvignila svoj pladenček z ledenimi kroglami. "Si čiiiista? Si pridna..." Ampak nato je prestopila mejo. Prestopila je SVETLI OBROČ.

In takoj se je zgodilo nekaj smešnega. Topel veter z glasbo in vonjem po bučnem olju jo je zadel kot val! Ledena Licija je bila zmedena, začela je plesati. "Kaj...kaj se dogaja?" je zavpila ledena Licija. Njene noge so se začele gibati v ritmu pesmi. "Ne morem, ne morem stati mirno! In ta vonj po bučnem olju preveč domače, toplo!"

Druga ledena Licija je poskusila iti okoli nje, na drugo mesto. Isti rezultat! Takoj ko je prestopila svetli obroč, jo je ujel topel veter in začela je plesati!

"Tralala... Ne! Ne želim... tralala... si priiden... TRALALA!" je pela ledena Licija, zmešana med strašenjem in petjem.

Po vsem robu vasi se je zgodilo isto. Ena za drugo so ledene Licije poskušale vstopiti v vas. In ena za drugo so začele plesati in peti! Ana se je začela smejati. Bilo je tako smešno! Ena ledena Licija je poskušala biti strašna, ampak je pela: "Si prideeen... tra-la-laaaa! Bote pravi mali nagajivčki... tra-la-la-la-laaaa!"

Druga je vriskala: "To ni po naaačru! Ne smem peti! Ne smem plesaaati! In ta vonj po bučnem olju!"

Tretja se je vrtela kot baletka: "Nehajte, nehajte, ne morem se ustaviiiiit!"

Krokarca je letela nad njimi in krakala: "Kra-kra! Gospodarica! Nekaj je narobe! Ne moremo v vas! Veter nas obrača! In ta dober vonj! Kra-tra-la-la!"

Tine se je smejal tako močno, da je skoraj spustil svečo. "Poglejte! Tista tam pleše polko!" Res je bila. Ena ledena Licija se je vrtela in poskakovala: "Si urejen... hopla-hop! Pokažiiii... hopla-hop!"

Njihove ledene maske so se začele topiti v toplem vetru, ki je dišal po bučnem olju. Pod maskami so bili majhni otroci preoblečeni v Ledinkine ledene vile. Ena od deklic je začela jokati (še vedno plešoč): "Ne morem biti strašna, ko plešem polko in dišim po bučnem olju! To je nemogoče!"

In potem je prišla ONA. Veliki hladen oblak se je spustil na severni rob vasi, kjer je stal Tine. Iz oblaka je stopila Ledinka sama. Višja od drugih, v dolgem belem, ledenem plašču, z veliko belo ruto preko obraza. V rokah je držala ogromen pladenj z desetimi ledenimi očmi.

"Dovolj!" je zagrmela. "Vi ničle ledene vile! Premagala vas je pesmica in vonj po bučnem olju?! JAZ bom vstopila v vas!"

Vsi otroci so gledali proti njej. Pesem je za trenutek postala tišja. "Ne prenehajte peti!" je zaklical Svetlogled. "Glasneje kot kadarkoli!" je dodal Zelenogriv in zavihtel z grivo še močneje.

Topel veter je postal orkanski! Vonj po bučnem olju je postal še močnejši! Ledinka je stopila naprej. Njena noga je prestopila svetli obroč in... "NEEEEE!" je zavpila Ledinka. Tudi njo je ujel topel veter z glasbo in vonjem po zlatem bučnem olju! Ledinka se je začela vrteti. Njen ledeni plašč se je širil kot krilo baletke. Njene roke so se dvignile nad glavo. „Ne... ne morem... NEHAJTE! In ta vonj! Preveč toplo! Preveč domače!" je vriskala Ledinka, medtem ko se je vrtela kot vrtavka.

"Kra-kra! Gospodarica ledenih Licij pleše!" je krakala Krokarca, ki je po zraku začela tudi krožiti v ritmu pesmi. Ledinka je vedno znova poskušala stati mirno, ampak ni mogla. Noge so jo vodile. Roke so ploskale. In potem, najhujše od vsega... Začela je peti. "Si čiiiist... TRA-LA-LA!" je pela Ledinka, povsem zgrožena nad svojimi besedami. "Si prideeeen... TRA-LA-LA-LAAA! Ne! To ni mogoče! TRA-LA-LAAA!"

Vse ledene Licije so zdaj plesale v krogu okoli vasi. Pele so prleško pesem in plesale. In vse so dišale po toplem bučnem olju! To je bil najbolj nenavaden prizor, kar so ga otroci kdaj videli: Strašljive ledene Licije, ki plešejo, pojejo veselo pesem in dišijo po bučnem olju!

Ana in Jakob sta se smejala do solz. Tudi drugi otroci so se smejali. In potem…

Prihod svete Lucije

Iz vaške kapelice, kjer sta stala Zelenogriv in Zlatotikva, se je dvignila topla, zlata svetloba. Svetloba je postajala vse močnejša in močnejša, dokler ni iz nje stopila svetleča postava. Sveta Lucija. Ni bila hladna in strašljiva kot ledene Licije. Bila je topla kot pomladno sonce. Na glavi je nosila venec iz svečk, ki so gorele z mirnim plamenom. V rokah je držala košaro, polno zimskih zvončkov.

"Dobrodošla, draga Lucija," je rekel Svetlogled in se globoko poklonil.

Sveta Lucija je pogledala okrog sebe – na otroke s svečami, na svetli obroč, na ples ledenih Licij. In začela se je smejati. Njen smeh je bil kot zvonovi.

"Kako čudovito!" je rekla sveta Lucija. "Otroci so spremenili strah v veselje! Temo v svetlobo! In uporabili eno najboljših stvari, kar premore Prlekija – bučno olje, dar njihove zemlje!"

Ledinka je še vedno plesala, ampak zdaj je bila tiho. Gledala je sveto Lucijo z velikimi očmi. "Ti si... prava Lucija?" je šepnila.

"Sem," je rekla sveta Lucija prijazno. "In ti si poskušala uporabiti moje ime za stare, slabe običaje."

"Jaz... jaz sem mislila..." je začela Ledinka.

"Vem, kaj si mislila," je rekla sveta Lucija. "Mislila si, da moraš strašiti, da bi bila pomembna. Da moraš jemati svetlobo, da bi jo imela."

Sveta Lucija je stopila k Ledinki in ji nežno snela belo ruto z obraza. Pod ruto je bil žalosten obraz z ledenimi solzami.

"Toda svetlobo ne moreš vzeti," je nadaljevala sveta Lucija. "Svetlobo lahko samo daješ. In ko jo daješ, postane samo močnejša." Pokazala je na otroke. "Poglej. Ti otroci so delili svojo svetlobo. Naredili so obroč. In njihova svetloba je postala tako močna, da je spremenila celo tebe."

Ledinka je pogledala na svoje roke. Še vedno je plesala, ampak zdaj je ples postal nežen, lep. Ni bil več prisiljen. "Jaz... jaz ne vem, kako biti drugačna," je šepnila. "Začneš tako," je rekla sveta Lucija, "da sprejmeš svetlobo, ki ti jo drugi ponujajo."

Ana je stopila naprej, še vedno držeč svojo svečo, ki je dišala po bučnem olju. "Ledinka," je rekla, "ali hočeš peti z nami? Res peti – ne ker moraš, ampak ker želiš?"

Ledinka je pogledala Ano. Potem Jakoba. Potem vse otroke, ki so jo gledali z odprtimi srci.

Počasi je prikimala. "Želim peti" je šepnila. "Z vami."

Ledinka se je spremenila. Njen ledeni oklep je izginil, ostala je le nežna deklica v obleki barve jutranje zore. "Rosica," je rekla sama sebi, ko si je ogledovala svoje tople dlani. "Nisem več Ledinka, moje ime je Rosica. Skoraj sem ga pozabila."

In potem so vsi skupaj zapeli – otroci , ledene Licije (ki niso bile več strašljive), Ledinka, Zelenogriv, Zlatotikva, Svetlogled, Krokarca in sveta Lucija.

"Dere sen jaz mali bija, te je lüšno blo..."

Medtem ko so peli, se je zgodilo nekaj čudežnega. Iz vsakega otroka – iz njihovih src, kjer so nosili pogum, iskrenost in ljubezen – je začela žareti majhna zlata iskrica. Iskrice so dišale po bučnem olju, po prleški zemlji. Iskrice so se dvignile v zrak. Višje in višje, dokler se niso združile v en velik, svetleč kristal, ki je plaval nad vaško kapelico.

"To je moč," je rekla sveta Lucija, "ki prihaja od znotraj. Ko ste iskreni – ko ste pogumni biti to, kar ste, z vsemi napakami in lepotami – takrat imate največjo moč. In ta moč diši po čarobni  Prlekiji."

Kristal je počasi plaval proti tlom in se razbil na stotine majhnih koščkov. Vsak košček je dosegel enega od otrok in se mu vtisnil v srce. Ana je začutila toplino v prsih. Pogledala je Jakoba, ki se je nasmihnil. Tudi on je to začutil.

"Tretji zaklad je najden," je rekel Zelenogriv.

"In naučili smo se pomembno lekcijo," je dodala Zlatotikva. "Stari običaji niso vedno dobri običaji. Včasih moramo ustvariti nove, boljše..."

Sveta Lucija je prikimala. "Od danes naprej naj bo Lucijin večer v Prlekiji praznik svetlobe, ne strahu. Praznik petja, ne strašenja. Praznik druženja, ne ločevanja." Vse ledene Licije so se spremenile. Led se je stopil "Hvala," so šepnile. "Hvala, da ste nas osvobodili." Tudi Ledinka se je spremenila. Zelenogriv in Zlatotikva sta mirno pred lapelico opazovala dogajanje v vasi.

"Trije zakladi so najdeni," je rekel Zelenogriv. "Še enega je potrebno najti."

"Najtežje," je dodala Zlatotikva. "Toda otroci so pripravljeni."

Sveta Lucija je pred odhodom vsakemu otroku dala zimski zvonček. "Nosite ga," je rekla. "In si zapomnite – svetloba je najmočnejša, ko jo delite." Ko je odšla, je za njo ostala zlata sled po snegu.  Ana je gledala svoj zimski zvonček. "To z Lucijami je bila najboljša dogodivščona," je rekla.

"In najsmešnejša," se je zasmejal Jakob. "Si videl Ledinkino obraz, ko je začela plesati?" Tudi Ana se je zasmejala. Potem je postala resna. "Jakob, še en zaklad je potrebno najti?"

"Kar koli bo," je rekel, "skupaj bomo."Ana je prikimala. "Skupaj."

In tako so, na najkrajši dan v letu, otroci Prlekije pokazali, da je svetloba najmočnejša v najtemnejši noči. Da je ljubezen močnejša od strahu. In da se slabi običaji lahko zamenjajo z novimi, lepšimi običaji.